Osnovni meni
Kako do nas... Pišite nam... AD Kladivar Celje, Stritarjeva 24, 3000 Celje
Zgodovina
Kladivar Celje je atletsko društvo, ki je osvojilo več kot tisoč naslovov slovenskih in jugoslovanskih prvakov v vseh kategorijah, prispevalo več kot petsto reprezentančnih nastopov, več kot sto državnih rekordov, osvajalo odličja na največjih tekmovanjih, dalo 19 olimpijcev in en svetovni rekord.
Dejavnost na področju atletike beležimo v Celju že pred več kot 100 leti, ko je Matija Benčan leta 1891 uspešno nastopil na Vsesokolskem zletu v Pragi. Tam so nastopajoči tekmovali tudi v atletskem mnogoboju, v katerem je Benčan dosegel 4. mesto in nato svoje navdušenje nad tem športom prenesel še na mlade v domačem mestu. Sledilo je petdesetletje atletske aktivnosti s presledki, ki so jih povzročili vojna, neposluh mestnih oblasti za potrebe atletov ipd.. Do sprememb pa je prišlo v drugi polovici 20. let, ko so se v tem času z atletiko v Celju ukvarjala kar štiri športna društva, celjski atleti pa so v naslednjih letih dosegali odmevnejše rezultate.
Leta 1934, dve leti po ureditvi športnega igrišča, je v okviru SK Jugoslavija začela delovati tudi zelo uspešna atletska sekcija. K napredku so močno prispevali uspehi, ki so jih celjski atleti dosegali kot člani ljubljanskega Primorja; leta 1936 so od štirih državnih rekordov, ki so jih dosegli Slovenci, tri prispevali prav Celjani. Emil Goršek, balkanski rekorder na 800 in 1500 m, je kot prvi Celjan nastopil na OI v Berlinu. Na EP leta 1938 je poleg njega nastopil tudi Feri Pleteršek, ki je kot prvi Jugoslovan 400 m pretekel v času pod 50 s.
V letih po 2. svetovni vojni, med katero je bila atletska aktivnost v mestu ob Savinji prekinjena, pa je le-ta doživela svoj pravi razcvet.
Rojstni dan AD Kladivarja je bil 3. januar 1950 z ustanovno skupščino. Septembra istega leta so že odprli novo zgrajeni stadion, na katerem so opravili tisoče prostovoljnih ur. To je bil prvi atletski stadion v Jugoslaviji in pričetek bleščečih uspehov za celjsko atletiko.
Naši olimpijci
Stanko Lorger: OI v Helsinkih, 1952 (8. mesto na 110 m ovire), OI v Melbournu, 1956 (5. mesto), OI v Rimu, 1960 (polfinale). Trikrat udeleženec EP, v Stockholmu 1958 - srebro. 41-kratni državni reprezentant, 9-kratni prvak Balkana in večkratni najboljši športnik države, rekorder v tekih na 200 m, 200 m ovire, na 110 m ovire s 13,8 s že skoraj 40 let.
Alma Butia: OI v Londonu, 1948 (100 in 200 m) – prva slovenska atletinja na OI.
Roman Lešek: OI v Rimu, 1960 (kvalifikacije skok s palico), OI v Tokiu, 1964 (13. mesto). EP: Beograd 1962 - 6. mesto. Leta 1956 je v skoku s palico postavil prvi jugoslovanski rekord (432 cm), ga nato izboljšal še 12-krat, nazadnje l. 1963 (491 cm), slovenski rekorder še v skoku v daljino (7,43 m) in teku na 200 m (21,7 s), zmagovalec mediteranskih in balkanskih iger 1963, 42. nastopov za reprezentanco Jugoslavije.
Jože Brodnik: OI v Rimu, 1960 (9. mesto v mnogoboju). EP: Stockholm 1958 - 9. mesto, Beograd 1962 - 8. mesto. Leta 1959 prvak Sredozemlja, petkratni jugoslovanski prvak v mnogoboju in večkratni slovenski v različnih disciplinah; slovenski, jugoslovanski in balkanski rekorder v deseteroboju (7306 točk).
Mirko Kolnik: OI v Rimu, 1960 (mnogoboj). EP: Beograd 1962 - 7. mesto Leta 1963 v Sofiji prvak in rekorder Balkana, reprezentant Jugoslavije tudi na 100 m, v štafeti 4x100 m, skoku v daljino, ob palici in v troskoku, kjer je bil s 14,60 m tudi slovenski rekorder.
Olga Šikovec: OI v Rimu, 1960 (200 m, 100 m četrtfinale). EP: Beograd 1962 - 4. mesto v štafeti 4x100 m kot članica zagrebške Mladosti. 15-kratna prvakinja Jugoslavije in 7-kratna prvakinja Balkan, izenačen državni rekord na 200m (24,8 s).
Draga Stamejčič: OI v Rimu, 1960 (80m ovire), OI v Tokiu, 1964 (80m ovire 7. mesto, 5. mesto v peteroboju). EP: Stockholm 1958, Beograd 1962. Na balkanskih igrah je osvojila 10 zlatih, 5 srebrnih in eno bronasto kolajno. 5. septembra 1964 je izenačila svetovni rekord v teku na 80 m z ovirami (10.5 s) - edini atletski svetovni rekord, ki so ga na prostem dosegli slovenski atleti; državni rekord v skoku v daljino, teku na 60 m in 80 m ovire ter peteroboju.
Simo Važič: OI v Tokiu, 1964 (1500 m polfinale). 3-kratni udeleženec EP, večkratni državni rekorder v tekih od 1500 do 5000 m, balkanski rekorder na 1500m, rezultat 3:41,0 na 1500m, dosežen leta 1964, je štiri desetletja veljal kot slovenski državni rekord.
Franc Červan: OI v Tokiu, 1964 (na 10.000 m 10. mesto, s katerim je bil 2. najuspešnejši Evropejec; kvalifikacije na 5.000 m). EP: Beograd 1962 - v teku na 10.000 m 7. mesto. 3-kratni prvak Balkana v teku na 10.000 m, državni rekorder v teku na 1 uro.
Marijana Lubej: OI v Mehiki, 1968 (100 m polfinale, kvalifikacije na 80 m ovire in 200 m, 12. mesto v peteroboju). EP: Beograd 1962 (skok v daljino), Budimpešta 1966 (12. mesto v peteroboju, 80 m ovire). Šest zlatih odličij in dve bronasti na Balkanskih igrah, državna in slovenska rekorderka na 60 m, 100 m, 200 m, 400 m, 100 m ovire.
Nataša Urbančič: OI v Mehiki, 1968 (6. mesto v metu kopja), OI v Münchenu, 1972 (5. mesto). EP: Atene 1969 - 4. mesto, Rim 1974 - bronasto odličje, Helsinki 1971 – 10. mesto. Danes še tekmuje v veteranskih kategorijah, kjer je postala večkratna evropska in svetovna prvakinja ter rekorderka.
Miro Kocuvan st.: OI v Münchnu, 1972 (štafeta 4x400m, 12. mesto). 2-kratni udeleženec EP. Z balkanskih prvenstev ima 11 odličij, od tega 7 zlatih, dosegel je petnajst državnih rekordov v tekih na 200 m (20,8 s) in 300 m (33,3 s) ter štafetah 4x100 in 4x400 m. Izkazal se je tudi kot vrhunski trener; njegova najboljša varovanca sta bila olimpijca Rok Kopitar in njegov sin Miro, s katerima se je udeležil OI v Moskvi, Seulu in Atlanti.
Rok Kopitar: OI v Mosvki, 1980 (400m ovire, 5. mesto), OI v Seulu, 1988. EP: 1978 polfinale. 1979 je postal mediteranski prvak (postavil je rekord iger) ter balkanski prvak. Leta 1978 je bil njegov čas 50,01 s v teku na 400 m z ovirami najboljši mladinski dosežek na svetu. Rezultat 49,11 s, dosežen leta 1980, je še vedno slovenski državni rekord. Po tem so je pričelo obdobje poškodb, ki so mu sicer dopustile nastop na dveh svetovnih prvenstvih, 1983 v Helsinkih in 1987 v Rimu. Leta 1987 je v Ankari na balkanskih igrah osvojil 2. mesto.
Miro Kocuvan ml.: OI v Atlanti, 1996 (25. mesto, 400 m ovire). SP: Stuttgart 1993 (polfinale - 400 m ovire), 1995 v Goeteborgu 18. mesto; EP za mladince v Varaždinu 1989 - 8. mesto, Svetovno mladinsko prvenstvo v Plovdivu 1990 (6. mesto), člansko EP v Splitu 1990. Sredozemske igre leta 1997 – bronasta medalja, štirikratni mladinski balkanski prvak, rekorder balkanskih iger, državni rekorder na 200m ovire.
Gregor Cankar: OI v Atlanti, 1996 (6. mesto, skok v daljavo), OI v Sydneyu 2000 (15. mesto). Leta 1994 je postal v Lisboni mladinski svetovni prvak in bronast na članskem SP v Sevilli, dvakrat je osvojil bron na Univerziadi in postal prvak Sredozemskih iger leta 1997. Z rezultatom 840 cm v skoku v daljavo, ki ga je dosegel leta 1997, je državni rekorder v tej disciplini. Nastopil je na vseh največjih tekmovanjih: na evropskih in svetovnih dvoranskih prvenstvih ter prvenstvih na prostem.
Renata Strašek: Zaradi prepozno dosežene norme so se ji izmaknile OI leta 1992, zaradi poškodbe hrbtenice pa je bila na OI 1996 v Atlanti v metu kopja 22.. SP v Goeteborgu 9. mesto. Popravila je 19 let star rekord svoje velike predhodnice Urbančičeve z rezultatom 64.68 m, doseženim leta 1995.
Urban Acman: OI Sydney, 2000 (štafeta 4 x 100 m, 15. mesto). SP: leta 1999 v Sevilli; z rezultatom 10,21 s, doseženim leta 1998, je bil državni rekorder v teku na 100 m šest let.
Anja Valant: OI Sydney, 2000 (9. mesto, troskok). SP za mladince 1996 – 5. mesto; EP za mladince 1995 – 5. mesto; EP v dvorani 1996 – 11. mesto; EP do 23 let 1997 – 2. mesto; 1999 – 4. mesto; SP v dvorani 2001 v Lisboni – 7. mesto. Državna rekorderka v troskoku na prostem 14,69 m in v dvorani 14,31 m, s 651 cm v skoku v daljino pa sodi tudi v vrh najboljših slovenskih skakalk v daljavo.